Prešernov dan, slovenski kulturni praznik

8. februar 2010

Vsak omikan narod ima v literaturi moža, katerega ne časti, ne hvali samo, katerega zares ljubi kakor svojega prijatelja ... Vse mu je lepo na njem, vse ljubo, še njegove napake; rad se diči in ponaša z njim, in gorje mu tujcu kateri bi se lotil njega.

Pesnika loči od navadnega človeka to, da čuti vse bolj živo, bodisi žalost ali radost, in sicer ne samo svoje žalosti in radosti, ampak veseli se z veselim, joka z jokajočim. Prešernu poezija ni bila prijetna igrača, s katero si človek, posebno v mladosti, krati čas, tem prijetnejša, ker z njo zraven še - zlasti pri nas Slovencih - lahko tako v dober kup, tako zlahka kakor z nobeno drugo rečjo, pridobi si slave in hvale, vsaj od danes do jutri, kolikor je želi; ampak bila mu je sveto poslanstvo, katero je on spoznal ter zvesto in skrbno se pripravljal zanje. Prešeren si je učeč se izbistril oko za lepe, čiste podobe; ugladil uho po Vodnikovi zapovedi, ki pravi:

Naj pesem ...